Tipi senzorjev

  •  

Treba je vedeti, da ima vsaka digitalna kamera (vključno z digitalnimi nočnimi napravami) glavni del, ki zajame svetlobo, ki prihaja skozi lečo, da izoblikuje sliko. Ta del se imenuje senzor oziroma detektor. Predvsem je senzor oz. detektor kompaktna naprava, ki zajema svetlobo in jo oblikuje v digitalno sliko, ki jo vidite na drugem koncu zaslona. V digitalnih napravah je vgrajenih veliko različnih tipov senzorjev.

CMOS senzor

Najpogosteje uporabljani senzor je CMOS (komplementarni kovinski oksidni polprevodnik). CMOS uporablja najnovejšo tehnologijo, ki omogoča zelo visoko integracijo na mikročipih z visoko zmogljivimi in miniaturiziranimi integriranimi elektronskimi vezji.

CCD senzor

CCD senzor je bil proizveden pred CMOS senzorjem. CCD senzorji z najnovejšo tehnologijo se uporabljajo v strokovnih, medicinskih in znanstvenih napravah, kjer so potrebni visokokakovostni slikovni podatki. Za naprave, kjer ni potrebna visokokakovostna slika, kot so npr. profesionalne digitalne kamere in podobno, se običajno uporabljajo senzorji CMOS. Tako so digitalne naprave za nočno opazovanje s senzorji CMOS cenejši od naprav s senzorjem CCD, saj CMOS uporablja novejšo in cenejšo tehnologijo.

Senzorji termovizijskih naprav

Termovizijske naprave uporabljajo posebne senzorje ali infrardeče (IR) detektorje, ki zaznajo valovne dolžine (LWIR) od 7 μm do 14 μm. IR senzor je jedro vsake termovizijske naprave. Najpogostejši IR senzorji (detektorji), ki so na voljo danes so nehlajeni senzorji, obstajajo pa tudi senzorji ki imajo dodaten sistem hlajenja.

Ti posebni IR-senzorji so zgrajeni iz precej eksotičnih in dragih materialov, kot so na primer sistem za zaznavanje, IR ROIC (vmesniško vezje za infrardeče odčitavanje), vakuumski paket in elektronika na zadnji strani.

Hlajeni IR senzorji so bili razviti v 50. letih prejšnjega stoletja za vojaško uporabo. Slabosti tega tipa IR senzorjev so, da potrebujejo dodatno opremo za doseganje obratovalnih temperatur med -70 in -150 ° C, zaradi česar je termovizijska naprava večja in težja. Dodatki za hlajenje so prav tako dragi, potrebujejo veliko električne energije in zahtevajo čas hlajenja, ki traja približno 10 do 20 minut, da lahko naredijo prvo sliko na termovizijski napravi.

Večinoma se tovrstne termovizijske naprave uporabljajo v vojski (pri vojaškem transportu), kjer potrebujejo tehnologijo z višjo zmogljivostjo, ki omogoča zaznavanje na velike razdalje in ne potrebujejo naprave, ki bi dala takojšnjo sliko.

Nehlajeni IR senzorji so običajno senzorji na osnovi mikrobolometra. Njihov razvoj se je začel v 90ih letih prejšnjega stoletja. Obstajata dva najpogostejša tipa na trgu – mikrobolometer, izdelan iz vanadijevega oksida (VOx) ali amorfnega silicija (ASi). Velika prednost nehlajenih IR senzorjev je, da so cenejši od hlajenih IR senzorjev in ne potrebujejo dodatkov za hlajenje, zaradi česar so prenosni, lahki in imajo nizko porabo energije. Prav tako nudijo takojšnjo sliko, kar pomeni, da se ne rabijo prvo ohladiti na delavno temperaturo kot hlajeni senzorji. Pomanjkljivosti nehlajenih IR senzorjev so, da so manj občutljivi, imajo nižjo zmogljivost in hitrost zaznavanja slike od hlajenih IR senzorjev.

Mikrobolometer (nehlajen IR senzor), izdelan iz vanadijevega oksida (VOx) in mikrobolometer (nehlajen IR senzor), izdelan iz amorfnega silicija (ASi) sta dve glavni vrsti mikrobolometrov.
Oba sta zasnovana tako, da delujeta na enak način (osnovna tehnologija obeh je podobna), vendar je glavna razlika v materialu, iz katerega je zgrajen senzor.

Vir: Pulsar (CMOS senzor)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja