Uvod
Pogovorni izraz »rdeča pika« ali »red dot« po angleško se je v zadnjih nekaj letih oprijel vseh namerilnih naprav, ki omogočajo hitro in instinktivno merjenje pred oddajo strela. Takšne namerilne optične naprave so bile sicer na začetku v uporabi predvsem v oboroženih enotah vojske in policije, kasneje pa se je njihova uporaba vztrajno širila tudi med športne strelce in lovce. Vsem izdelkom te vrste je skupno, da običajno nimajo konvencionalnega namerilnega križa, ampak le močno osvetljeno točko za merjenje, ki je rdeče barve. Zaradi slednjega se je teh namerilnih naprav tudi oprijelo takšno ime. Osvetlitev namerilne točke mora biti seveda dovolj močna, da je vidna tudi pri najmočnejši dnevni svetlobi in celo na tako svetlem ozadju kot je nebo ali sneg. Te namerilne naprave se namreč najpogosteje uporabljajo podnevi in le redko v mraku. Prve tovrstne naprave so sicer imele zelo širok zorni kot, a so kljub temu sliko nekoliko povečale in so imele določeno povečavo. Danes pa se je na trgu uveljavilo pravilo, da imajo »rdeče pike« 1x povečavo (slike ne povečajo) in je mogoče z njimi meriti z obema odprtima očesoma. Veliko povpraševanje po tovrstnih namerilnih napravah je usmerilo razvoj v dve smeri in sicer so danes na trgu kot »rdeče pike« prisotni predvsem refleksni vizirji ter rdeče pike v zaprtem ohišju. V zadnjem desetletju se je zaradi odlične uporabnosti »rdečih pik« večina proizvajalcev strelnih daljnogledov prav tako odločila za proizvodnjo variabilnih strelnih daljnogledov z 1x povečavo, ki so tako postali še tretja kategorija »rdečih pik«. V nadaljevanju bodo opisane lastnosti ter posamezni tipi »rdečih pik« in sicer:
Uporabnost rdeče pike
Predvsem v lovskih vrstah je še vedno mogoče najti mnoge skeptike glede dejanske uporabnosti »rdečih pik«, predvsem tistih, ki tega optičnega pripomočka še niso preizkusili. Merjenje na tarče na bližjih oddaljenostih je s strelnimi daljnogledi zaradi ozkega zornega kota običajno zelo težko, še zlasti pa je to težko na premikajoče se tarče in v stresnih situacijah. Za takšno merjenje so mehanski merki ter »rdeče pike« praktično edina možna izbira. Mehanski merki na puški so sicer res najzanesljivejša metoda merjenja, a imajo kar nekaj pomanjkljivosti, ki jih kvalitetne »rdeče pike« ne poznajo.
Prvi problem merjenja z mehanskimi merki je nezmožnost naših oči, da bi hkrati ostrile merek, mušico in tarčo. Večina ljudi zaradi tega meri z mehanskimi merki na puški tako, da vidijo povsem ostro le tarčo, med tem ko sta merek in mušica nekoliko manj ostra. Pri ljudeh s slabšim vidom je lahko ta težava še posebej izrazita. Dodatna okoliščina pri takšnem merjenju je prav tako okrnjeno vidno polje, saj ima pri takšnem merjenju večina lovcev eno oko zaprto in merijo ter gledajo le z enim očesom. Rdeča pika obe opisani težavi popolnoma odpravlja, saj pri njeni uporabi lovec z enim očesom gleda skozi namerilno napravo in z drugim očesom prosto proti tarči. Tako obe očesi ostrita pogled na tarči, vidno polje pa je popolnoma enako široko kot pri normalnem pogledu. Slika očesa, ki gleda skozi optično namerilno napravo brez povečave, je seveda drugačna kot pri prostem očesu, saj vsebuje močno rdečo piko za merjenje. Naši možgani znajo spretno združiti obe sliki, kar pomeni da se pri merjenju prosto opazuje premikajočo se tarčo, ter na njej z merjenjem premika rdečo piko. Strel se odda ko se na tarči na pravem mestu nahaja osvetljena rdeča pika, kar bistveno olajša merjenje v stresnih situacijah in na hitro premikajoče se tarče. Še posebej pa so »rdeče pike« uporabne za vse ljudi, ki imajo težave z vidom.
»Rdeče pike« nimajo povečave in z njimi je mogoče meriti z obema odprtima očesoma. Zaradi nezmanjšanega zornega polja je tako mogoče bolje opazovati okolico in se bolj lovsko pravično odločati za vsak strel. V primeru uporabe »rdeče pike« na pogonu je namreč mogoče hkrati opazovati več živali v vrsti in se nato enostavneje odločiti na katero v vrsti oddati lovsko pravičen strel. Zaradi boljšega pregleda nad okolico je tudi strelov v ali skozi drevesa z »rdečimi pikami« občutno manj kot pri uporabi strelnih daljnogledov ali mehanskih merkov. Enake prednosti s pridom izkoriščajo tudi športni strelci v dinamičnih disciplinah.
Kljub temu, da so rdeče pike bile v osnovi namenjene za uporabo na puškah risanicah, se danes vse pogosteje uporabljajo tudi na šibrenicah. Nekateri proizvajalci so zaradi tega pričeli z izdelavo »rdečih pik«, ki za namerjanje nimajo več le osvetljene pike, ampak imajo običajno osvetljen votel krog s premerom običajnega raztrosa šibrenic na oddaljenosti 25 metrov.
Rdeče pike in napaka paralakse
Kvaliteta vsake optične namerilne naprave je v prvi vrsti odvisna od uspešnosti korekcije napake paralakse pri različnih oddaljenostih tarče. Med lovci se še vedno mnogokrat pojavlja vprašanje, kaj točno je napaka paralakse. Dejansko gre za odmik namerilne točke iz centra tarče z odmikom očesa iz osi namerilne naprave. Pri rdečih pikah, kjer je položaj glave zaradi hitrega merjenja mnogokrat prej v neidealnem kot v idealnem položaju, je korekcija napake paralakse še posebej pomembna. Rdeče pike imajo običajno paralakso nastavljeno tako, da je napaka le te pri 50 metrih enaka nič. Variabilni strelni daljnogledi z 1x povečavo pa imajo paralakso običajno nastavljeno na 100 metrov. Pri vseh namerilnih napravah velja, da se njihova kvaliteta meri predvsem s tem, kako majhna je njihova napaka paralakse pri poljubnih razdaljah. Visokokakovostne »rdeče pike« namreč namerilno točko ohranjajo na istem mestu na vseh razdaljah od 15 metrov naprej ne glede na položaj glave. Cenejši izdelki pa imajo običajno na tem področju več pomanjkljivosti.
Refleksni vizirji
Refleksni vizirji predstavljajo eno od dveh prevladujočih konstrukcij »rdečih pik« in so najlažji ter najmanjši med vsem optičnimi namerilnimi napravami. Dejansko jih sestavlja en sam stekleni element (okence) na katerega je projicirana rdeča namerilna točka. Različni proizvajalci sicer izdelujejo refleksne vizirje z različno velikostjo okenca, a so se za lovsko uporabo najbolj uveljavila okenca velikosti 25 x 20 mm. Zaradi majhnosti se refleksni vizirji z lahkoto montirajo na vse vrste pušk, prav tako pa puške ne obremenjujejo dodatno s svojo težo, ki je dejansko zanemarljiva. Kvalitetni izdelki iz te skupine običajno nimajo bistvenih težav s korekcijo napake paralakse, imajo senzor za avtomatsko nastavljanje jakosti osvetlitve pike in najsodobnejši nudijo tudi vodoodpornost. Problem starejših generacij refleksnih vizirjev je namreč dolgo časa bila ravno vodoodpornost, saj se rdeče pike največ uporabljajo ravno pozimi, v snegu in mnogokrat tudi v dežju. Odpornost na vdor vode je prav tako še danes največja pomanjkljivost cenenih kitajskih izdelkov. Največja prednost refleksnih vizirjev pred ostalimi »rdečimi pikami« je vsekakor zelo instinktivna uporaba, saj oko skoraj ne opazi tankega okvirja okoli steklenega okenca. Z nekaj vaje lahko običajen lovec z refleksnim vizirjem namerja kakor, da bi imel golo puško. Pomanjkljivost refleksnih vizirjev pa je predvsem njihova robustnost v snežnih razmerah. Stekelce v okencu in projektor osvetljene namerilne točke sta namreč ločena in v primeru, da refleksni vizir pade v sneg, ga je potrebno za nadaljnjo uporabo temeljito očistiti. Zlasti, če sneg pride v prostor projektorja namerilne točke je čiščenje precej zamudno. Strelni daljnogled z 1x povečavo ali »rdečo piko« v zaprtem ohišju pa v enaki situaciji možno očistiti mnogo hitreje, le s potegom krpe preko zunanjih leč na obeh straneh. Refleksni vizirji so tako pri lovu na pogonih bolj primerni za uporabo na stojiščih kot pa med hojo v snegu na zahtevnih terenih. Refleksi vizirji se sicer uporabljajo tudi na kratkocevnem orožju.
Rdeče pike z zaprtim ohišjem
Rdeče pike z zaprtim ohišje so nastale kot strelni daljnogledi s fiksno 1x povečavo (torej brez povečave) ter osvetljeno namerilno točko, ki je bila dovolj svetla za uporabo pri dnevni svetlobi. Z razvojem se je iz generacije v generacijo njihova velikost vztrajno manjšala, do tega da so danes mnoge »rdeče pike« z zaprtim ohišje skoraj tako majhne kot refleksni vizirji. V primerjavi s slednjimi imajo prednost predvsem s svojo robustnostjo in zanesljivostjo delovanja. Sneg, dež ter najbolj ekstremne situacije »rdečim pikam« z zaprtih ohišjem običajno ne pridejo do živega. Kvalitetne »rdeče pike« tega tipa imajo prav tako osvetljene namerilne točke bolj pravilno okrogle oblike in se pri najmočnejših nastavitvah manj bleščijo kot pri refleksnih vizirjih. Edina dejanska pomanjkljivost tega tipa rdeče pike je njihova velikost in teža, saj je mnogo potrebno na puško montirati z enakimi montažami kot strelne daljnoglede in to kljub temu, da ne ponujajo nikakršne povečave. Kljub temu so za lovce, ki na pogonih lovijo kot gonjači in morajo ob tem prečkati zahtevne terene ter se prebijati med gostim rastjem, »rdeče pike« v zaprtem ohišju prva izbira.
Strelni daljnogledi z 1x povečavo
Strelni daljnogledi so se kot rdeče pike pričeli uporabljati z razvojem osvetlitve namerilnih križev, ki je omogočala tako visoke jakosti, da so bile pike vidne tudi pri dnevni svetlobi. Drugi pogoj, ki so ga morali izpolniti strelni daljnogledi, da bi jih bilo mogoče uporabiti kot »rdečo piko« pa je bila 1x povečava. Oba pogoja še danes izpolnjujejo le dražji strelni daljnogledi te vrste, se pa zaradi tega na tem področju mnogi proizvajalci cenejših strelnih daljnogledov poslužujejo agresivnih marketinških prijemov in propagirajo svoje izdelke kot nekaj kar niso. Mnogi cenejši širokokotni daljnogledi ne izpolnjujejo obeh temeljnih pogojev, da bi se lahko uporabljali kot »rdeča pika«. Običajno kljub označeni 1x povečavi dejansko nudijo spodnjo povečavo precej nad 1.1x. Nad 1.1x povečavo pa lahko le redko kateri povprečen lovec uporablja strelni daljnogled za namerjanje z obema odprtima očesoma. Enako velja za osvetlitev namerilne točke, ki je pri cenejših širokokotnih strelnih daljnogledih le redko dovolj močna za uporabo pri dnevni svetlobi. Pri uporabi strelnega daljnogleda kot »rdeče pike« je prav tako lahko problematična nastavitev paralakse, ki je običajno standardno nastavljena na 100 metrov in je torej napaka paralakse pri krajših razdaljah zaradi tega večja. Strelni daljnogledi, ki imajo vse opisane probleme dobro rešene in jih je dejansko mogoče uporabljati kot »rdečo piko« pa imajo seveda pred pikami tudi eno poglavitno prednost. Z lahkoto namreč omogočajo spremembo povečave in nato natančne strele na dolge razdalje. Danes so na voljo širokokotni daljnogledi z razponom povečav vse od 1x do 10x, premer leče pa je po pravilu 24mm. Robustnost takšnih daljnogledov je običajno na enako visokem nivoju kot pri »rdečih pikah« z zaprtim ohišjem. Med njihove pomanjkljivosti sicer sodita predvsem visoka cena in velikost. Širokokotni strelni daljnogledi so sicer enako uporabni tako na stojiščih kot med hojo na lovu na pogonu.
Zaključek
Iz zapisanega je mogoče izpeljati razumen zaključek, da so »rdeče pike« danes zelo koristen lovski pripomoček, ki bistveno olajša lov na pogonih, prav tako pa jih množično uporabljajo tudi športni strelci. Zaradi boljšega pregleda nad dogajanjem pred strelom na divjad v gibanju in bistveno višjo natančnostjo v primerjavi z vsemi drugimi namerilnimi napravami pri takšnih situacijah, »rdeče pike« omogočajo bolj lovsko pravične strele. Možnost zastrelitve divjadi pri lovu na pogon se z njihovo uporabo bistveno zmanjša. Kako izbrati primerno rdečo piko je odvisno od vsakega lovca posebej. V primeru, da cena takšnega pripomočka ni vprašanje, so seveda širokokotni strelni daljnogledi 1-4×24, 1-6×24 ali vse do 1-10×24 najprimernejša izbira. V nasprotnem primeru velja upoštevati nenapisano pravilo, da so refleksni vizirji bolj primerni za uporabo na stojiščih, »rdeče pike« z ohišjem pa med hojo po zahtevnih terenih