Običajno so imeli strelni daljnogledi fiksno paralakso, nastavljeno na 100 metrov ali 100 jardov, vendar z napredovanjem športnega strelstva, tak pristop ni bil več primeren. Strelni daljnogledi s fiksno paralakso so ponujali najboljšo ločljivost le na eni razdalji (100 metrov / jardov), na kateri je bila tarča izostrena. Na vseh ostalih razdaljah je bila slika manj ostra ali celo zamegljena. Še večja težava s tovrstnim tipom strelnih daljnogledov je bilo dejstvo, da je strelec pri streljanju na tarčo, na drugačni razdalji, kot je bila nastavljena paralaksa, moral biti zelo previden glede poravnave oči z optično osjo.
Če se oko premakne z optične osi, se bo premaknil tudi namerilni križ na tarči, kar bo poslabšalo natančnost. Ker so te napake majhne, se fiksna paralaksa še vedno smatra za dovolj točno za tradicionalni lov. Za športno streljanje pa so takšne “majhne” napake lahko vzrok za slabe rezultate. Napake paralakse postanejo bolj izrazite pri povečavah, višjih od 12x, kar pomeni, da večina strelnih daljnogledov s povečavo pod to vrednostjo ne potrebuje nastavitev paralakse.
Z možnostjo nastavljanja paralakse se natančnost daljnogleda močno poveča na vseh razdaljah. Strelec mora kljub temu prilagoditi nastavitev paralakse, preden naredi prvi strel. Takšni strelni daljnogledi imajo v svojem imenu ponavadi akronim AO – Adjustable Objective (nastavljiv objektiv) ali SF – Side focus (stranski fokus).
Pri AO- Adjustable Objective (nastavljiv objektiv) strelnimi daljnogledi se paralaksa nastavlja z vrtenjem obroča na objektivu; nastavljanje paralakse na ta način je težji, ko je uporabnik v ležečem položaju, in ni najboljša rešitev za situacije, v katerih je slednjo potrebno pogosto nastavljati. Iz tega razloga se ti strelni daljnogledi običajno uporabljajo za Benchrest tekmovanja in podobno, pri čemer se paralaksa nastavlja samo na začetku.
Pri SF- Side focus strelnimi daljnogledi (s stranskim fokusom/ stranskim ostrenjem) se paralaksa nastavlja z vrtenjem kupole na levi strani glavne cevi daljnogleda. Tak pristop omogoča enostavno nastavljanje paralakse, ko je daljnogled v nagnjenem položaju in je najboljša rešitev za situacije, v katerih jo je treba pogosto nastavljati. Zaradi tega se tovrstni daljnogledi največkrat uporabljajo na taktičnih in podobnih področjih , kjer se paralaksa nastavlja pred vsakim strelom in se razdalja do tarče hitro spreminja. Strelni daljnogledi, ki nudijo nastavitev paralakse s stranskim ostrenjem/fokusom, so ponavadi večji in težji od tistih, pri katerih se nastavlja na objektivu. Prav tako jih je dražje proizvajati. Zaradi velikosti notranjega mehanizma za nastavitev stranskega ostrenja ima večina takšnih strelnih daljnogledov premer cevi 30 mm ali več.
Strelni daljnogledi, ki nudijo nastavitev paralakse na objektivu, so ponavadi manjši in lažji od tistih z nastavitvijo paralakse na stranskem fokusu/ostrenju. Prav tako jih je ceneje narediti in nudijo natančnejše nastavljanje. Zaradi velikosti notranjega mehanizma za nastavitev stranskega ostrenja, ima večina strelnih daljnogledov s premerom cevi 1 inč nastavljiv objektiv in ne stranski fokus/stransko ostrenje.
Najlažji način za pravilno nastavitev paralakse je gledanje tarče in nežno vrtenje obroča na objektivu. Ko je tarča v fokusu in slika najbolj izostrena, premaknite oko z optične osi v katerokoli smer. Če je puška pravilno podprta in fiksirana/pritrjena, se križ na tarči ne bo prestavil, ko se oko premakne z optične osi. Če se, je treba paralakso precizno vrteti, dokler namerilni križ ni čisto pri miru, tudi če se oko strelca premika okoli optične osi.
Naj vas ne zmedejo metri ali jardi zapisani na nastavljivem objektivu, saj zagotavljajo le približno vrednost. Nič neobičajnega ni, če te vrednosti ne ustrezajo dejanskim razdaljam do tarče.
Vir: Revija Lovec