Spyderco letos praznuje že 40. obletnico obstoja. Vse se je začelo, ko Sal Glesser dalnjega leta 1976 ni našel službe in se je odločil, da bo šel na svoje. Sprva prav nič ni kazalo na to, da se bo ukvarjal z noži, kaj šele, da bo štirideset let kasneje njegovo podjetje eden vodilnih svetovnih proizvajalcev nožev. Spyderco je že vrsto let »trendsetter« na področju žepnih nožev ali zaklopnikov, kot jih v tej reviji imenujemo, odkar smo v devetdesetih o nožih sploh začeli bolj resno pisati.
Moto, ki ga v njihovih katalogih in reklamah zasledimo že vrsto let, se v prevodu glasi: “sprva smo delali stvari ostre, potem pa smo delali ostre stvari”. Stavek namiguje na dejstvo, da so pri Spydercu izdelovali bruse, še preden so začeli z izdelavo nožev. Prvi izdelek podjetja je bil tako sistem za brušenje nožev in drugih rezil, ki so ga poimenovali tri-angle sharpmaker. Gre za dodelano izvedbo enostavnega podstavka, ki dva umetna brusna kamna drži v obliki črke V. Z rezilom, ki ga brusimo je potrebno le navpično drseti po notranji strani črke “V”, kar povsem zadostuje za ohranjanje želenega kota brušenja ostrine. Ker nož tudi med rezanjem držimo bolj ali manj navpično, je postopek dokaj intuitiven in ni odvisen od spretnosti in izkušenj brusilca, pač pa le od nagiba brusnih kamnov. Pripravo tudi sam uporabljam že več kot dvajset let in nisem edini, ki meni, da gre za enega uporabniku najbolj prijaznih sistemov za hitro in učinkovito vzdrževanje ostrine najrazličnejših nožev in rezil. Najboljši dokaz za to ugotovitev pa je seveda kopica podobnih izdelkov, ki na ta ali oni način uporabljajo isto zamisel. Vendar pa inovativni brusilni sistem pravzaprav ni bil prvi zanimiv izdelek, ki ga je Sal Glesser zasnoval in ponudil v prodajo.
Prenosna roka
Prvi pripomoček, ki ga je zasnoval je bilo držalo, kakršna so danes praktično nepogrešljiva pri lotanju elektronskih vezij, zlatarstvu, urarstvu in pri drugih finomehaničnih opravilih, kjer nam manjka tretje roka, ki bi držala obdelovanec. Držalo s tremi gibljivimi rokami in krokodilskimi sponkami na koncu je poimenoval »portable hand« in ga tudi patentiral. Prenosna roka se v povsem izvirni obliki sicer ni obdržala do danes a je bodočemu podjetju kljub temu pustila trajen pečat. Po Salovih besedah namreč logotip podjetja – stiliziran debelušni pajkec – izhaja prav iz oblike univerzalnega držala, ki ga je od vsega začetka močno spominjala na pajka. Če ste se kdaj vprašali zakaj bi si neko podjetje za znak izbralo klopa, niste edini. Razlog za to je preprost, Sal ni želel, da bi bil njihov pajek videti agresiven ali nevaren in je za znak raje izbral prijaznega pajkca, ki ga danes celo v podjetju nekateri ljubkovalno imenujejo »klop iz skalnega gorovja«.
Ime podjetja Spyderco je skoval kot kombinacijo očitne asociacije na pajka in pa na majhne in zmogljive avtomobile, dirkaške kupe-kabriolete, ki se jih je prijelo ime spyder. Visoka zmogljivost glede na dane okvirje je bila že od samega začetka cilj ustanovitelja podjetja Spyderco, zato je še danes njihov glavni moto »Reliable High Performance«, kar se prevede v zanesljivo visoko zmogljivost. Zanesljivost in visoka zmogljivost je bil torej moto ustanovitelja podjetja že leta 1978, ko je svojo mobilno delavnico parkiral na obrobju Denverja v mestu Golden v zvezni državi Colorado, kjer se je podjetje udomačilo in sedež še danes.
Pajkovo rezilo
Prvi izdelek, ki ga je Spyderco lansiral kot podjetje je bil že omenjeni brusni sistem tri-angle sharpmaker, s katerim lahko enostavno in učinkovito nabrusimo praktično vsako rezilo, vključno s škarjami in lupilci za krompir. Brusne palice trikotnega preseka iz aluminijeve oksidne keramike pa omogočajo še nekaj, kar se pred tem ni zdelo mogoče. Vsakdo lahko z njimi nabrusi tako rezilo gladkega, kakor tudi nazobčanega noža, kar je nedvomno prispevalo k popularizaciji nazobčanih rezil konec prejšnjega in v začetku tega stoletja. Sal Glesser je zasnoval vzorec nazobčanja, ki je danes daleč najbolj priljubljen med izdelovalci nožev in velika verjetnost je, da je tudi nazobčano rezilo vašega priljubljenega izdelovalca nožev opremljeno z nazobčanjem SpyderEdge. Tudi zame je bilo to nazobčenje pravo odkritje. Dolgemu utoru sledita dva kratka, kar je stilizirana povečava mikroskopskega nazobčanja, ki nastane tudi pri brušenju »gladkega« rezila. Konice prodrejo v material, ki ga režemo in hkrati varujejo ostrino utorov, ki za razliko od gladkega rezila v snov zarežejo pod različnimi koti. Nazobčano rezilo ima v svojih nabrušenih utorih dejansko več kot dvajset odstotkov daljšo ostrino, kot pa enako dolgo gladko rezilo. Z nazobčanim rezilom relativno majhnega zaklopnika lahko debelo vejo odrežemo precej hitreje, kot z enako velikim nožem z gladkim rezilom, podobno je pri rezanju trpežnih najlonskih vrvi. Nazobčano rezilo v marsičem prekaša gladko a ker z njim ne dosežemo gladkega reza, ga verjetno nikoli ne bo nadomestilo.
Delavček C01
Sal Glesser je v serijsko izdelavo nožev s svojim prvim nožem lastnoročno uvedel sponko za nošenje in sistem za enoročno odpiranje, lastnosti, ki so bile pred tem uporabnikom žepnih nožev nepredstavljive. Napačno bi bilo, če bi trdili, da je Sal Glesser izumil zaklopnik, ki ga je mogoče odpreti z eno roko in nositi na robu žepa, čeprav s takšno trditvijo ne bi bili daleč od resnice. Sponke za nošenje orodja in različnih predmetov (na primer nalivnih peres) so obstajale že dosti prej, preden je Spyderco leta 1981 predstavil svoj prvi »clipit«, kakor so poimenovali svoj žepni nožič s sponko.
Druga novost, ki jo je uvedel C01 Worker, kot je svoj prvi zaklopnik poimenoval Sal, je bila luknja na rezilu, ki je omogočala hitro odpiranje z eno roko. Okrogla luknja je nastala kot poglobitev in poenostavitev krožnih utorov ali vdolbin na obeh straneh rezila, ki sta se srečali na sredini. Obe inovaciji je Sal leta 1918 patentiral a se je kaj hitro pokazalo, da bodo s patentom težave. Sponka za nošenje se je zdela logična in preprosta rešitev, ki bi si jo lahko vsakdo izmislil in so jo kot takšno kmalu začeli uporabljati tudi drugi izdelovalci nožev. Le nekateri (npr. Cold Steel) so se odločili, da bodo navedli, od kod jim dejansko zamisel za noviteto. Če že sponke za nošenje ne moreš patentirati (čeprav imaš zanjo veljaven patent), je to verjetno še težje storiti za luknjo v rezilu. Vseeno je Spydercu uspelo okroglo luknjo v rezilu registrirati kot zaščitni znak (ang. trade mark), saj so bili nekaj časa dejansko edini proizvajalec, ki je izdeloval čudaške zaklopnike z »grbo« in luknjo v rezilu. Kar nekaj časa je trajalo, da so še drugi proizvajalci sprevideli, da je enoročno odpiranje prihodnost žepnih nožev.
Ko je Salov prijatelj in izdelovalec nožev Bob Terzuola v začetku devetdesetih let 20. stoletja skoval izraz »taktični zaklopnik« je Spyderco nože, ki so v celoti ustrezali tej definiciji izdeloval že deset let in imel na tržišču že več kot deset različnih modelov. Če le povzamem definicijo, gre za zaklopnik, ki ga lahko uporabnik stalno nosi pri sebi in je zaradi svojih lastnosti posebej uporaben tudi v samoobrambne namene. Rezilo ima praviloma krajše od 100 milimetrov, njegova oblika mora omogočati tako rezanje, kot vbode, omogočeno mora biti njegovo hitro odpiranje z eno roko – po tej definiciji so sprejemljivi tudi avtomatski noži. Taktični zaklopnik mora imeti ročaj v katerega se rezilo varno zloži in omogoča različne oprijeme pri uporabi noža, njegova oblika naj bi varovala prste na prehodu v rezilo, ki se mora, vsaj v odprtem položaju, tudi utrditi. Taktični zaklopnik naj bi se nosil tako, da ga je mogoče hitro doseči in uporabiti, kadar je nuja.
Najnovejši Worker
Medtem, ko je Spyderco vsa leta od uvedbe svojega prvega noža skrbel, da nam ni dolgčas in pridno predstavljal nove in nove nože, tako zaklopnike, kot tudi takšne s fiksnim rezilom, je Sal ostal zvest še enemu od svojih motov: integriteta pomeni, da si dober, tudi ko nihče ne gleda. V praksi se to odraža s skrbjo za stranke, pošteno garancijo za vse izdelke in konstantnim izboljševanjem kakovosti (CQI). Kljub temu, da je svetovno znan proizvajalec nožev je Spyderco ostalo družinsko podjetje katerega ustanovitelja, zakonca Sal in Gail skrbita, da se zaposleni med sabo poznajo in družijo na (ne)obveznih srečanjih tudi izven delovnega časa. Ker poskušajo svoje nože ves čas izboljševati, smo bili tekom let priča številnih iteracij najbolj priljubljenih modelov, tudi izvirnega clipita, ki je imel sprva izredno tanki jekleni platnici in preprosto sponko z dvema vijakoma, potem je dobil tudi prvo nazobčano rezilo, aluminijasti platnici in celo rezilo iz damasta v posebni »evolucijski« izvedbi iz leta 1992. Zadnja iteracija modela Worker ostaja po obliki zvesta izvirniku a se hkrati ponaša z vrsto modernih izboljšav. Ročajni platnici iz zelenega kompozita G-10 sta podloženi z jeklenima podlogama, konstrukcija je vijačena in upor rezila pri odpiranju je mogoče ponastaviti. Elegantno jekleno sponko je mogoče pritrditi na enega od štirih položajev za nošenje zaklopnika na levi ali desni strani s konico navzgor ali navzdol. Že leta 2003 se je v nožarsko dužinsko podjetje s svojim prvim nožem vključil tudi Salov sin Eric Glesser in od klipita C80 Dodo je po njegovi zasnovi nastalo že kar nekaj izdelkov, ki so dokaz, da jabolko tokrat res ni padlo daleč od drevesa. Da je Sal v družinski posel vključil sina pravzaprav ni nenavadno, je pa že pred tem začel z drugo prakso, ki je v nožarski industriji predstavljala presedan in je podjetju pomagala ohraniti svežino, uporabnikom pa približala izdelke vrhunskih izdelovalcev nožev. Spyderco je namreč začel izdelovati nože, ki so jih za njih zasnovali priznani ali pa obetavni izdelovalci nožev iz različnih koncev sveta in različnih področij delovanja.
Bojna postaja
Za razliko od ostalih Spydercovih partnerjev, ki so praviloma priznani snovalci in izdelovalci nožev, katerih ročno izdelani noži so med poznavalci iskano in cenjeno blago, je Romun Alexandru Diaconescu Salu Glesserju v oči padel zaradi svojih računalniško izrisanih virtualnih konceptnih nožev, ki so odslikavali veliko navdušenje nad resničnimi Spydercovimi izdelki. Medtem ko so kritiki Salu večkrat očitali, da svoje nože verjetno oblikuje v temi, saj so videti kratko malo čudni, pa so Dialexove zasnove vsebovale predvsem vizualno atraktivne elemente, ki se jim je Sal, kot uporabniško orientiran oblikovalec, zavestno odrekal. Kot je bil za podjetje netipičen (če pri Spydercu kaj takšnega sploh obstaja) prvi nož, futuristični C102 Adventura, ki so ga leta 2005 izdelali po Dialexovi idejni zasnovi, je tej smeri ostal zvest tudi s svojim zadnjim zaklopnikom, ki ga po njegovem načrtu izdeluje Spyderco.
C168 si je Alexandru zamislil kot samoobrambni taktični zaklopnik, ga temu primerno poimenoval Battlestation in opremil z vsemi potrebnimi elementi. Kratko in močno rezilo iz preizkušenega jekla VG-10 ima obliko posodobljenega tanta in obvezen, čeprav nekam kratek »kanal za kri« (utor ima seveda izključno estetsko funkcijo). Ročaj je obložen s platnicama iz VG-10 in ima spredaj izražen branik, ki ga loči od rezila in hkrati nekoliko otežuje gladko odpiranje, na zadnjem delu pa se pod njima kažeta jekleni podlogi z nepodprto luknjo za vrvico. Privlačno zasnovo zaključi še majhna sponka iz vzmetne žice, ki jo lahko namestimo na levo ali desno platnico in omogoča globoko nošenje s konico navzgor.
V svoji, zdaj že spoštovanja vredni zgodovini je Spyderco predstavil več kot 200 modelov zaklopnikov, nekaj manj kot 40 modelov nožev s fiksnim rezilom, nekaj orodij in vrsto izdelkov, ne spadajo niti med nože niti med bruse. Prepričal sem, da bo podjetje ostalo aktualno tudi v prihodnje v kar me je že uspel prepričati tudi njihov najnovejši katalog, ki spet ponuja kopico svežih modelov, ki se jim, kot je že v navadi pridružujejo prenovljene izvedbe klasičnih uspešnic.
