Skoči na vsebino
Domov » Daljnogledi » Daljnogled – pripomoček za opazovanje

Daljnogled - pripomoček za opazovanje

Uvod

 

Daljnogled je eden najpomembnejših delov opreme vsakega lovca, ornitologa, mornarja , saj je brez njega praktično nemogoče natančno opazovati oddaljene objekte ali živali. Prednosti uporabe daljnogleda poznamo vsi, kljub temu pa je znanje o  njih med uporabniki še vedno precej omejeno. V prispevku bodo zato predstavljeni  temeljni pojmi s področja poznavanja daljnogledov ter opisane najpogostejše tehnične rešitve, po katerih se daljnogledi razlikujejo med seboj. Namenoma bodo izpuščena področja, povezana z optičnimi lastnostmi, ki konstrukcijsko enake daljnoglede delijo na odlične in povprečne, saj bo tej obsežni temi namenjen poseben prispevek. Kljub temu pa bomo v naslednjih vrsticah skušali kolikor mogoče preprosto razložiti razlike med posameznimi daljnogledi ter opisati odvisnosti med konstrukcijskimi rešitvami ter posledično namembnostjo.

 

Povečava daljnogleda

 

Praktično vsi daljnogledi imajo že v imenu dva bistvena podatka o svoji konstrukciji, in sicer: povečavo in premer leče. Daljnogled z oznako 8x42 ima 8-kratno povečavo ter 42 mm lečo. Najpreprosteje je povečavo razložiti na naslednja dva načina. Daljnogled z 8-kratno povečavo opazovane objekte poveča za 8-krat v primerjavi s pogledom s prostimi očesi. Še  preprosteje si je slednje predstavljati, če vemo, da takšen daljnogled objekte, ki so oddaljeni 80 metrov, toliko poveča, kot da bi jih gledali s prostim očmi na 10 metrov. Dve različni povečavi sta tudi prikazani na sliki 1. Kako izbrati primerno povečavo, je sicer  odločitev posameznika, a v praksi se je uveljavilo, da so najuporabnejše povečave za lov od 7-krat do 10-krat. V tem območju povečav namreč povprečni ljudje še zmorejo uporabljati daljnogled prostoročno in jim tresljaji ne povzročajo težav pri gledanju. Mnogi uporabniki prav zaradi tresljajev rok lažje uporabljajo daljnoglede z osemkratno povečavo kot tiste z desetkratno oziroma z nižjo povečavo dejansko vidijo bolje. Le redki daljnogledi imajo povečavo nastavljivo, se pa podatek o povečavi pri takšnih označuje z najnižjo in najvišjo povečavo, ki sta ločeni z vezajem (na primer 8-12-kratna povečava).

 

Na levi strani je pogled skozi daljnogled z 8-kratno povečavo, na desni strani pa skozi daljnogled z 10-kratno povečavo.

 

Premer leč daljnogleda

 

Drugi parameter, ki ga izdaja že samo ime daljnogledov, je premer leče objektiva. Velikost leče objektiva določa, koliko svetlobe bo zajemal kateri daljnogled. Mnogokrat se poenostavlja, češ, da imajo daljnogledi z večjimi lečami svetlejšo sliko, kar pa velja samo, če primerjamo daljnoglede istega proizvajalca, iz iste serije in enake povečave. Preveč je namreč primerov, da so daljnogledi z 42 mm premerom leče, a drugačne zgradbe/konstrukcije ter višje kakovosti, svetlejši od tistih s 56 mm lečo. Premer leče in povečave daljnogleda določata, koliko je širok snop svetlobe, ki vstopa v uporabnikovo oko. Koliko svetlobe oziroma, poenostavljeno, kolikšna bo »gostota« svetlobnega toka v uporabnikovo oko, pa je odvisno še od številnih različnih parametrov in ne zgolj od velikost leče v objektivu daljnogleda. Premer leče daljnogleda po drugi strani bistveno vpliva na velikost in težo daljnogleda.

 

Izstopna zenica

 

Z izstopno zenico daljnogleda proizvajalci označujejo premer snopa svetlobe, ki izstopa iz okularja daljnogleda v uporabnikovo oko. Gre za geometrijsko vrednost, ki jo je mogoče izračunati z deljenjem velikosti leče daljnogleda s povečavo daljnogleda. Daljnogled 8x42 bo tako imel izstopno zenico veliko 5,25 mm (42 / 8 = 5,25).  Zenica človeškega  očesa se v povprečju lahko razširi le nekje do 7 mm, kar je proizvajalce omejilo, da izdelujejo le daljnoglede z »izstopno zenico« do  omenjene velikosti. S starostjo se sposobnost razširitve zenice pri ljudeh zmanjšuje in teoretično se takrat že pojavlja vprašanje smiselnosti uporabe daljnogledov s tako veliko izstopno zenico. Človeška zenica se lahko najbolj razširi samo v mraku, kar pomeni, da so pri dnevni uporabi, ko je oko razširjeno približno 3 mm, vsi daljnogledi z izstopno zenico več kot 3 mm enako svetli. Pri dnevni uporabi bo tako daljnogled 8x30 s 3,75 mm izstopno zenico enako svetel kot 8x56 s 7 mm izstopno zenico, saj bo oko v obeh primerih zajemalo le snop svetlobe s premerom 3 mm (kolikor je po navadi razprto pri dnevni svetlobi). V mraku bo daljnogled s 7 mm zenico svetlejši, če se bo očesna zenica razprla do svoje največje vrednosti. Zenica pa se lahko do take vrednosti odpre le pri mladem človeku, zato je na trgu bistveno več daljnogledov z 42 mm lečo kot  tistih s 56 mm. Večina uporabnikov namreč pravzaprav ne more izkoriščati prednosti večje leče.

 

Vrste prizem (Schmidt & Pechan, Abbe & Koenig, Porro)

 

Praktično vsi sodobni daljnogledi v svoji konstrukciji vsebujejo optičen element, imenovan prizma, ki večkrat lomi optično pot svetlobe v daljnogledu.  Tako sta dosežena predvsem dva učinka, in sicer je tako bistveno skrajšana zgradba daljnogleda in posledično njegova velikost, prav tako pa prizma primerno obrne sliko opazovanega objekta, da jo oči opazovalca vidijo pravilno usmerjeno in ne obrnjeno na glavo, kot jo sicer obrnejo leče v objektivu daljnogleda. Na tržišču so razširjeni predvsem daljnogledi s tremi različnimi tipi/zvrstmi prizem, ki sodijo v dve skupini, in sicer prizme Porro (poimenovane po izumitelju Ignaciju Porru) ter strešne prizme, ki so tako poimenovane zaradi podobnosti z obliko strehe. Uporabljena prizma je eden najpomembnejših delov daljnogleda in zato si opisi posameznih zvrsti prizem zaslužijo nekoliko daljši opis.

 

Na levi strani je daljnogled s prizmo Porro in sistemom ostrenja za vsako oko posebej, na desni strani pa daljnogled s prizmo Schmidt & Pechan in sredinskim gumbom za ostrenje.

 

Daljnoglede s Porro prizmo je lahko prepoznati, saj imajo lečo objektiva zunaj osi leče okularja in imajo zato zelo značilno obliko. Še nekaj desetletij nazaj so takšni daljnogledi na trgu prevladovali, pozneje pa so jih počasi začeli izpodrivati daljnogledi s strešno prizmo. Prednosti daljnogledov s prizmo Porro je precej, najpomembnejša med njimi pa je zelo majhno število lomov optične poti svetlobe na popolnoma refleksnih površinah. Zaradi slednjega daljnogledi s prizmo Porro omogočajo najvišje stopnje prepustnosti svetlobe in s tem najsvetlejšo sliko. Daljnogledi s to vrsto prizma prav tako ponujajo odlično globinsko predstavo, občutek 3D slike. Druga  stran medalje in razlog, zakaj se je večina proizvajalcev usmerila v proizvodnjo daljnogledov s strešno prizmo, je dejstvo, da so daljnogledi s prizmo Porro zelo veliki, težki in nerodni. Prav tako je pri tej vrsti daljnogledov težje doseči vodotesnost.

Daljnogledi s strešno prizmo (Roof prism, Dach prisma v tujih jezikih) so dandanes mnogo pogostejši kot daljnogledi Porro in se delijo na dve skupini. Več kot 95 % med temi daljnogledi jih ima v svoji konstrukciji strešno prizmo tipa Schmidt & Pechan, ki omogoča majhno velikost in maso daljnogleda. Zaradi vsaj enega loma optične poti svetlobe v takšni prizmi, ki ni na popolnoma refleksni površini, imajo takšni daljnogledi manjšo prepustnost svetlobe. Prav tako je za dosego vrhunskih optičnih lastnosti potrebna uporaba izjemno zahtevnih tehnologij premazov na površinah leč in prizem. Slednje se odraža v tem, da imajo vrhunski daljnogledi s prizmo Schmidt & Pechan zelo visoko ceno. Čeprav najboljši daljnogledi s prizmo Schmidt & Pechan na račun tehnološko dovršenih premazov ponujajo vrhunsko ostrino in vrhunsko posnemanje naravnih barv, pa na področju prepustnosti svetlobe vseeno zaostajajo za daljnogledi Porro in daljnogledi s prizmo Abbe-Koening.

Tretja različica/tip prizme, ki se uporablja v daljnogledih, je Abbe-Koening, ki prav tako spada v skupino strešnih prizem, a je zelo draga in zahtevna za izdelavo. Prednost daljnogledov s to prizmo je, da nudijo skoraj tako visoke stopnje prepustnosti svetlobe kot daljnogledi Porro. Tako takšni daljnogledi ponujajo najboljše iz obeh svetov, in sicer majhnost daljnogledov s strešno prizmo ter veliko prepustnost svetlobe. Zaradi zahtevnosti takšne daljnoglede trenutno na trgu ponujata le dva proizvajalca in seveda oba iz višjega cenovnega razreda.

 

Na levi strani je prizma Porro, na sredini prizma Abbe-Koening in na desni strani prizma Schmidt&Pechan. Iz slike je razvidno, zakaj so daljnogledi s prizmo Abbe-Koenig daljši od tistih s prizmo Schmidt-Pechan, čeprav obe spadata med »strešne« prizme.

 

Okularji daljnogledov

 

Okularji daljnogledov se le redko omenjajo kot pomemben del daljnogleda, a dejansko poglavitno odločajo, ali je posamezen daljnogled primeren za posameznega uporabnika ali ne. Bistvena razlika je namreč predvsem pri uporabi daljnogleda z očali oziroma s prostimi očmi. Oddaljenost očesa od leče okularja namreč mora biti pri uporabi očal vsaj okoli 16 mm, prav tako pa morajo okularji omogočati nastavljanje oddaljenosti opore. Na splošno velja, da večja oddaljenost očesa leče kot jo daljnogled omogoča, udobnejši je za uporabo. Predvsem pri okularjih daljnogledov Porro  je s tem precej težav, saj  po navadi omogočajo le vihanje opore in tako le dve poziciji opore. Za uporabnike očal je tako obvezno, da daljnogled Porro pred nakupom preizkusijo, saj jim njihova svetlost ne bo nič koristila, če jih ne bodo mogli uporabljati z očali. Tisti z astigmatizmom (cilinder) pa brez očal tako ali tako ne morejo uporabljati daljnogledov. Daljnogledi s strešno prizmo imajo skoraj brez izjem okularje, ki omogočajo večstopenjsko spreminjanje pozicijo opore in so tako prijaznejši uporabnikom. Vsak si namreč z njimi lahko nastavi oporo očesa tako, da mu  kar najbolje ustreza, kar je prikazano na sliki 3.

V zgornji vrsti so tri različne nastavitve opore okularjev, ki omogočajo enako udobno uporabo tistim, ki nosijo očala kot tudi vsem z različnimi obraznimi potezami. V spodnji vrsti pa so okularji daljnogledov Porro, in sicer skrajno levo takšen, ki omogoča samo eno nastavitev in ga je težko uporabljati z očali. Na desni strani je okular daljnogleda Porro, ki z zavijanjem delno omogočajo uporabo tudi z očali.

Zvrsti ostrenja in nastavitev dioptrije

 

Daljnogledi s strešno prizmo imajo skoraj brez izjeme ostrenje urejeno z vrtljivim sredinskim gumbom, enako tudi mnogi daljnogledi s prizmo Porro. Takšen način ostrenja ponuja veliko natančnost in možnost izostritve slike na zelo kratkih oddaljenostih. Majhen odstotek daljnogledov pa ima omogočeno ostrenje za vsako oko posebej, in sicer pri takšnih daljnogledih ostrino nastavimo samo enkrat, nato pa naše oči ostrijo sliko same, ne glede na oddaljenost opazovanega objekta. Takšen sistem ostrenja ima prednost, da v zelo slabih svetlobnih razmerah, kot je npr. v mraku, ni potrebno ponovno nastavljanje ostrine, ampak so vsi opazovani objekti, dokler jih lahko vidimo, ostri. Pri sredinskem ostrenju je namreč v mraku mnogokrat zelo težko izostriti sliko, saj nimamo dovolj svetlobe, da bi lahko dobro razbrali, kdaj je opazovani objekt dejansko izostren. Način ostrenja za vsako oko posebej ima prav tako prednost, da ni treba opraviti kakršnega koli popravka dioptrije za posamezno oko. Pri sredinskem ostrenju pa popravke dioptrije opravimo tako, da  zamižimo na eno oko in nastavimo dioptrijo tako, da dobimo sliko na odprtem očesu popolnoma ostro. Nato s srednjim gumbom za ostrenje izostrimo sliko tako, da je ostra za obe odprti očesi. Edina resna pomanjkljivost sistema ostrenja za vsako oko posebej je, da takšni daljnogledi ne omogočajo  preprostega opazovanja na oddaljenostih, krajših od nekje 25 metrov. Zato se takšen način  ostrenja uporablja vse redkeje. Sistem ostrenja s sredinskim gumbom in sistem ostrenja ločeno za vsako oko posebej sta prikazana na spodnji sliki.

 

Na levi strani je prikazan daljnogled s sistemom ostrenja za vcsako oko posebej in na desni strani daljnogled s centralnim sistemom ostrenja.

 

Mračni faktor, relativna svetlost in prepustnost svetlobe

 

V preteklosti so bili proizvajalci daljnogledov precej bolj tehnološko izenačeni kot dandanes in so bile zelo majhne razlike med uporabljenimi materiali ter tehnologijami različnih premazov leč. Takrat se je za primerjanje različnih daljnogledov med seboj uveljavilo nekaj geometrijskih  veličin, ki jih proizvajalci še  vedno radi navajajo med predstavitvami svojih izdelkov. Najpogosteje zagotovo navajajo mračni faktor, ki je dejansko koren zmnožka premera leče in povečave. Mračni faktor daljnogleda 8x42 je tako koren števila 336 torej 18,33. Vsi daljnogledi 8x42 imajo enak mračni faktor, še zdaleč pa niso vsi takšni daljnogledi enako svetli. Dandanes torej mračni faktor ni več uporabno merilo za ocenjevanje, kako je svetel določen daljnogled. Podobno velja za relativno svetlost, ki podaja vrednost kvadrata izhodne zenice in prav tako dandanes ni več primerna za primerjavo različnih daljnogledov med seboj, saj štejejo predvsem dovršenost uporabljenih tehnologij, kakovost materialov in kakovost premazov leč. Podobno se zmanjšuje uporabnost podatka o prepustnosti svetlobe, saj mnogi manj uveljavljeni proizvajalci uporabljajo meritve, ki niso standardizirane. K tem rezultatom lahko precejšen del prispevajo tudi notranji odsevi (odbita svetloba od notranjosti daljnogleda), ki ničesar ne prispevajo k boljši sliki, vseeno pa za nekaj odstotkov  povečajo vrednost svetlobne prepustnosti med meritvijo. V enem stavku bi lahko povzeli, da dandanes pri primerjavi daljnogledov različne številčne vrednosti štejejo vse manj, saj je dejansko z njimi težko predstaviti kakovost.

 

Vidno polje

 

Podatek o vidnem polju je eden redkih podatkov, ki ga proizvajalci daljnogledov navajajo in je resnično  pomemben. Po navadi je vidno polje sicer določeno v metrih območja, ki ga vidimo na 1000 metrov oziroma v kotnih stopinjah, ki na drugi način predstavlja isti podatek. Na splošno velja, da imajo boljši daljnogledi večje vidno polje. Najboljši pa se med seboj razlikujejo še tako, kako ostra je slika tudi na skrajnih robovih vidnega polja (robna ostrina). Tudi sicer se je uveljavilo prepričanje, da je bolje videti več, pa čeprav morda takrat na robu ostrina ni več odlična. Zelo enostavno je mogoče vidno polje ponazorjeno na naslednji sliki.

 

Vidno polje daljnogleda

 

Materiali za leče in premazi za njihove površine

 

Skoraj vse razlike med dražjimi in cenejšimi daljnogledi se skrivajo v uporabljenih materialih, torej vrstah stekla, večslojnih premazih na površinah leč in prizem ter pri natančnosti izdelave. Čeprav proizvajalci precej skrivajo svoje najnovejše tehnologije na tem področju, je na področju trženja drugače, saj v zadnjih desetletjih vlada pravo tekmovanje, kdo bo k imenu svojega izdelka pritaknil čim več kratic. Najpogostejše med njimi so HD, ED, BAK4, FL, Ultra ter podobne oznake za različne vrste stekla. Večinoma gre le za tržne  prijeme in le redke med njimi imajo dejansko oprijemljiv pomen. Razvoj različnih vrst stekla je namreč v zadnjih nekaj desetletjih imel le tri večje »preboje«, in sicer razvoj stekla z visoko gostoto (v začetku so jih označevali s kratico ED), razvoj stekla z vsebnostjo fluora in razvoj stekel z višjo prepustnostjo svetlobe. Predvsem zadnje dve tehnologiji sta trenutno v domeni samo treh najprestižnejših evropskih proizvajalcev daljnogledov. Na področju premazov, ki jih uporabljajo na površinah leč, je komercialnih  kratic še več. Hkrati je o teh tehnologijah najmanj znanega in jih proizvajalci najbolj skrivajo in ščitijo. Prav zaradi teh premazov namreč daljnogledi dobro prepuščajo svetlobo, imajo nasičene barve in visoko ostrino ter se ločijo na povprečne in odlične. Kakovostni daljnogledi imajo večslojne premaze na vseh površinah leč in prizem, kar je v angleščini  po navadi označeno kot  (angl.) Fully-Multicoated. Omeniti velja še v zadnjih letih sodobne in koristne premaze zunanjih površin leč daljnogledov. Ti premazi leče ščitijo pred zunanjim rosenjem zaradi tople sape, kar je še posebno izrazito pozimi. Delno sicer ti premazi leče varujejo tudi pred umazanijo  in  drugimi nečistočami, imajo pa oznake kot  npr. AquaDura, Rainguard, LotuTec, Swarodur

 

Polnitev z dušikom, argonom

 

Zelo velika težava starejših daljnogledov je bilo notranje rosenje v daljnogledu, ki se je pojavljalo pri nižjih temperaturah. Starejši daljnogledi namreč niso bili vodotesni in je bil v njihovi notranjosti zrak, ki pa seveda vedno vsebuje nekaj vlage. Zato je v takšnih daljnogledih zaradi  razlike med temperaturo  zraka v daljnogledu in tistim zunaj nastajalo kondenziranje vlage na notranjih površinah leč. Novejši daljnogledi so zaradi te težave  zatesnjeni in napolnjeni z dušikom ali argonom. Nobeden od teh dveh plinov ne vpliva na optične lastnosti; oba pa v daljnogledih ne vsebujete vlage in zato uspešno preprečujeta notranje rosenje.

 

Elektronske dodatki (daljinomer, kompas, stabilizator slike)

 

Razvoj sodobne elektronike je segel  tudi v daljnoglede. Najpogosteje  so ob tradicionalnem optičnem sklopu v daljnogledu še laserski daljinomer, kompas ali stabilizator slike. Kompas in stabilizator slike sta sicer namenjena skoraj izključno mornarski (nautični) uporabi, laserski daljinomer pa predvsem lovski uporabi pri dolgih strelih. Takšni daljnogledi imajo namreč mnogokrat dodatno vključen tudi balistični računalnik, ki lovcu narekuje, kako mora pri takšni razdalji upoštevati padec krogle. Po navadi računalnik predlaga tri načine popravka, in sicer ali kot dvig namerilne točke ali kot primeren zasuk balistične kupole ali kot število »klikov« na tradicionalni kupoli za spremembo položaja namerilnega križa. Žal je zdajšnje stanje na tem področju takšno, da le najboljši ter posledično najdražji daljnogledi z dodanim laserskim merilnikom razdalje zaradi tega nimajo slabših optičnih lastnosti. Na  splošno pa je v srednjem cenovnem območju še vedno bolje kupiti soliden daljnogled brez tega elektronskega dodatka, kot pa imeti takšen daljnogled z njim in slabšo prepustnost svetlobe ter nenaravno modro ali rumeno obarvano sliko.

 

Sklepne misli in priporočila

 

V prispevku so na kratko opisani in razloženi tehnični izrazi/pojmi, s katerimi se srečujemo na področju daljnogledov. Namen članka je, da bi se še razširilo znanje uporabnikov o tej temi in izboljšalo poznavanje daljnogledov. Za konec zato še  nekaj nasvetov, kakšni daljnogledi so primerni za posamezno obliko uporabe oziroma še o drugih  zahtevah. Na  splošno veljajo pri izbiri daljnogleda naslednje dobronamerne  smernice:

 

  • Lov:

lov na zalaz (predvsem na srnjad): 8x42 s strešno prizmo

lov v visokogorju: 10x42, 10x50 s strešno prizmo

čakanje v mraku ali  v mesečini: 7x50, 8x56 s prizmo Porro ali Abbe-Koenig

  • za uporabnike z očali so zaradi okularjev  po navadi primernejši daljnogledi s strešno prizmo
  • Opazovanje ptic: 10x32, 10x42 s strešno prizmo
  • Za uporabo na morju: 7x50, 7x42, 7x30 po možnosti s porro prizmo in dobro zatesnjeni, lahko tudi s sistemom za stabilizacijo slike
  • Pohodništvo: 8x20, 8x32, 10x25, 10x32 s strešno prizmo

V vsakem primeru pa pri izboru daljnogleda dajte vedno prednost kakovosti pred velikimi številkami iz predstavitev/specifikacij. Mnogi uporabniki že zaradi svojih oči ne potrebujejo daljnogledov, ki imajo izstopno zenico večjo od 6 mm in tudi zato je  vedno vredno dati prednost kakovosti pred velikostjo.

 

2 komentarja na “Daljnogled - pripomoček za opazovanje”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.